Sestra Miriam 1924 - 2023

Sestra Miriam (rojena Frančiška Praprotnik), častna občanka Občine Naklo

*31. 10. 1924 - + 23. 7. 2023

Na Krištofovo nedeljo je v Domu sester usmiljenk v Šentjakobu ob Savi za vedno, v 99 letu, še zadnjič zatisnila svoje trudne oči, ki so izžarevale samo dobroto, naša častna občanka  s. Miriam »Sestra usmiljenka, sicer po poklicu zdravnica, specialistka pulmologinja in primarijka velike bolnišnice za pljučne bolezni v Peći na Kosovu ter nazadnje v pristaniškem mestu Drač v Albaniji.« Tako je voditeljica pogovora, ki ga povzemamo po Reviji ISIS (št.: 8-9, avgust 2012, avtorici članka dr. Vesna Tomc Lamut in dr. Zvonka Zupanič Slavec) predstavila zdravnico z velikim srcem, zdravnico, ki jo poznajo po Evropi bolje kot doma. Dobila je vrsto uglednih priznanj, od vsega pa ji največ pomeni, če lahko pomaga ljudem, ki se zatečejo k njej. In teh je veliko. »Ni me sram prositi,« pravi 88-letna sestra. Častni naslovi, ki jih je prejela v več evropskih državah, ji ne pomenijo veliko. »Pohval ne potrebujem, če me že kje opazijo, sem vesela le, če mi dajo dar za uboge,« pravi. Pred nami je sedela prijazna sestra v modro-belem oblačilu, milega pogleda in prijaznega nasmeha. Kljub častitljivi starosti, ki jo, mimogrede, skriva, smo začutili svežino njenega duha in telesa. Povedala je, da je v svojem življenju dala številne intervjuje, vendar je današnjega srečanja s svojimi stanovskimi kolegi in kolegicami še posebno vesela, ker med slovenske zdravnike še ni bila povabljena. Zaprosili smo jo, da nam za začetek vendarle najprej pove nekaj o sebi in o svoji življenjski poti, in zaupala nam je svoje spomine na otroštvo. Rodila se je kot Frančiška Praprotnik 31. oktobra leta 1924 v revni delavski družini v Naklem blizu Kranja. Iz otroštva ji je ostal živ spomin na mater, ki ji je kot petletni deklici brala zgodbe o gobavcih na tihooceanskem otoku Molokai, kjer je bila znana kolonija gobavcev, ki jim je trpljenje lajšal belgijski misijonar Damjan de Veuster. Te zgodbe so jo tako pritegnile, da so jo zaznamovale za vse življenje: sklenila je, da bo tudi ona nekoč šla na ta otok pomagat bolnikom. V Naklem pa so v samostanu živele usmiljene sestre, ki so kot medicinske sestre delale v bolnišnici na Golniku, in tudi te so znale deklici predstaviti koristnost človekoljubnega požrtvovalnega dela za bolne in trpeče. Življenjska pot male Frančiške je bila začrtana! Bližala se je druga svetovna vojna. Deklica je najprej obiskovala osnovno šolo v Naklem, potem pa ji je birmanska botrica povedala, da je v Ljubljani zavod, ki ga vodijo sestre usmiljenke, in da bi bil ta primeren zanjo in za njene življenjske načrte. Vendar je šolanje in bivanje v njem stalo kar 100 predvojnih dinarjev, ki jih pri Praprotnikovih niso imeli. Kljub vsemu so denar za prvi mesec le zbrali in trinajstletna šolarka je odšla v Ljubljano. Potem pa se je zaradi svoje marljivosti in predvsem zaradi razumevanja usmiljenih sester vsa štiri leta šolala zastonj. V zahvalo je inštruirala gojenke, ki so se težje učile. Prišla je druga svetovna vojna. Frančiška je končala šolanje in se umaknila v rodni kraj, kjer je na občini dobila službo. Župan je bil naklonjen Hitlerju, ona pa ni hotela pozdravljati »Heil Hitler«, zato je kmalu ostala brez zaposlitve. Javila se je na borzo dela v Kranju. Poslali so jo služit k družini Podkrižnik v Kranju in tam je dočakala tudi konec vojne. Na srečo pa je prišla v dobro družino, kjer mladega dekleta niso pretirano obremenjevali, še več, dovolili so ji, da je lahko brala in se samostojno učila nemškega jezika. V enem letu se ga je tako dobro naučila, da je lahko že brala Goetheja, Schillerja v izvirniku. Vse to je gradilo v Frančiški temelje za njeno nadaljnjo življenjsko pot. Cilj pa je bil še daleč. Druga svetovna vojna se je končala in ona je bila trdno odločena, da postane zdravnica. Vesela se je meseca junija 1945 odpravila v Ljubljano, da bi poiskala sestre usmiljenke, vendar jih na starem mestu ni bilo več. Nekdo ji je povedal, da so usmiljenke sedaj samo še v Lichtenturnovem zavodu na Poljanskem nabrežju. Šla je tja in se javila pristojni sestri, ta pa ji je odgovorila, naj se vrne do jeseni. Frančiška pa: »Ne grem nikamor! Tu bom ostala!« In tako je bilo. Vpisala se je v klasično gimnazijo na današnji Šubičevi cesti, ki je bila dejansko v stavbi uršulinskega samostana. Ker je bila zaradi vojnih let malce starejša od drugih, so ji dovolili, da je peti in šesti razred opravila kar z razrednimi izpiti in se s samo enotedensko zamudo vpisala v sedmi razred, to je v današnji tretji razred gimnazije. Bila je zelo uspešna dijakinja, vendar tudi samosvojega, za tisti čas nezaželenega mišljenja. Ker se ni strinjala z za tisti čas značilnim blatenjem in norčevanjem iz vernih ljudi in Cerkve, so jo šolske oblasti izključile iz mladinske organizacije, na koncu je celo izgubila volilno pravico. Brez državljanstva pa se ni mogla vpisati na fakulteto! Kaj zdaj? Živeti je bilo treba in poiskala si je službo v kranjski tovarni Iskra, tam je v nabavnem oddelku vodila kartoteko. A misel na medicino ji ni šla iz glave in kljub nezavidljivemu položaju človeka brez državljanskih pravic je upala na najboljše. In ker za dežjem vedno posije sonce, je sodelavec, začuden, da dekle nima volilne pravice, nekako uspel pri oblasteh in ji uredil status, povrhu pa še prinesel prijavnico za vpis na medicinsko fakulteto. Cilj se uresničuje: postala bo zdravnica! Na študij na medicinski fakulteti ima prim. Praprotnikova lepe spomine. Ni bilo nikakršnih političnih ovir ne zamer, vendar pa zaradi svojega prepričanja tudi nikoli ni dobila štipendije. Sedem let je študirala in ko je leta 1955 končala medicinsko fakulteto, je začela zdravniški staž v Novem mestu. Tam se ni dobro počutila, saj so jo ves čas klicali na zagovor na državne organe (OZNO), zato se je odločila, da bo staž nadaljevala in končala na Ptuju. Takrat še ni bila sestra usmiljenka, vendar ni pozabila na svojo od otroških let začrtano pot. Žal pa je veljal poseben zakon, ki je vsem samostanom po Jugoslaviji za deset let prepovedal sprejemati nove člane in članice. S Ptuja jo je pot vodila v majhen oddaljen kraj Središče ob Dravi. Tam so imeli sprva samo majhno ambulanto, z eno samo sobo, v štirih letih pa je prim. Praprotnikova s pomočjo donacij iz Maribora organizirala in razširila zdravstveno službo. Prebivalci Središča jo imajo še vedno v lepem spominu. Od njih pa je odšla nenadno, zelo na tiho leta 1960, ko je izvedela, da so v Beogradu spet začeli sprejemati dekleta, ki bi želele postati usmiljenke. Odhitela je v naše nekdanje glavno mesto in vstopila v red Hčera krščanske ljubezni – k sestram usmiljenkam. Postala je sestra Miriam. Predstojnico samostana je prosila, naj jo pošlje kot misijonarko v Afriko, med gobavce na otok Molokai. A sestra ji je rekla: »Ne v Afriko, ampak na Kosovo boste šli!« S. Mirjam je odgovorila: »Bog povrni!« in se vesela odpravila v Peć na Kosovo. Petdeset let je od takrat! V Peći so jo z veseljem sprejeli v tamkajšnji bolnišnici za pljučne bolezni. Po petih letih dela v bolnišnici in enem letu v Beogradu na Institutu za plućne bolesti je opravila specialistični izpit iz pulmologije. Bolnišnica v Peći je delovala samostojno, v njej so kot strokovni delavci delali ljudje iz vseh republik in bili so kot ena družina. Direktor bolnišnice je bil Slovenec dr. Vladislav Mlakar. V času nemške okupacije je bila njegova družina iz Maribora skupaj z mnogimi drugimi izgnana v Srbijo, kjer je dr. Mlakar potem v Beogradu specializiral pulmologijo in postal odličen pulmolog, ki je na Kosovu postavil trdne temelje za preventivo in zdravljenje tuberkuloze. V bolnišnici za pljučne bolezni v Peći je takrat delalo pet sester usmiljenk: dve zdravnici – Vida Rojc (kasneje je odšla na Madagaskar) in Miriam Praprotnik, ena usmiljenka je delala v laboratoriju, posebno na zasejavanju materiala na Kochov bacil, dve pa sta bili medicinski sestri na moškem in otroškem oddelku. Na Kosovu: daleč od doma, blizu ljudem Na Kosovu je bilo zelo lepo. Začenjali so dobesedno iz nič. Dr. Mlakar je postavil temelje za pulmološko bolnišnico, nazadnje so imeli postelj za 320 bolnikov, ambulante, laboratorije, štiri pulmološke dispanzerje. Tudi število zdravnikov se je z leti povečevalo in z začetne ekipe treh zdravnic je število naraslo na petintrideset zdravnikov in zdravnic. Bolnišnica je bila kasneje vse bolje in bolje opremljena z boljšimi rentgenskimi aparati. V začetku so sicer delali s starimi rentgenskimi aparati, ki so jih darovali razni dobrotniki iz Italije in Nemčije, a so močno sevali in je bilo delo z njimi tudi za zdravnika zelo škodljivo. A kljub temu, da je s. Frančiška (tam so ji rekli kar Frančika) dnevno naredila tudi do 120 rentgenskih pregledov in pri tem nikoli ni bila zaščitena s svinčenim predpasnikom, za čuda ni zbolela. Te vrste delo je trajalo kar nekaj let. Načrtovala je tudi po zakonu predpisana preventivna cepljenja prebivalstva proti tuberkulozi. Na začetku je bilo na Kosovu veliko tuberkuloze, kasneje pa več pljučnega raka. V glavnem so zbolevali moški (kot zanimivost je povedala, da je bila v desetih letih med 87 primeri pljučnega raka samo ena ženska kadilka). Moški so pokadili tudi od 80 do 100 cigaret dnevno. Žal so po odkritju bolezni le redki preživeli eno leto. Kje so bili vzroki za takšno stanje? Poleg tega, da tam veliko moških kadi, so bile obremenjujoče tudi delovne razmere (rudniki, težka industrija, delo v prašnem in onesnaženem okolju) in revščina. Število tuberkuloznih bolnikov, ki so na začetku prevladovali, se je močno zmanjšalo, žal pa se je v zadnjem času, po minuli srbsko-albanski vojni izpred desetih let, zopet povečalo! Kot vse drugo, je tudi zdravstvo na Kosovu močno nazadovalo. Že v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so se začele pojavljati nacionalistične napetosti med Srbi in Albanci, stanje se je od leta 1985 naprej samo še slabšalo. Med drugim je v bolnišnici začelo vse bolj primanjkovati zdravil in sanitetnega materiala, a ob velikem prizadevanju osebja, tudi sestre Miriam, so stanje nekako vzdrževali. Pri oskrbi je pomagala tudi Slovenija ter dobrotniki iz vse Evrope, posebej iz Nemčije, kjer je takrat živelo veliko naših ljudi. Potem pa je prišlo leto 1991 in razpad Jugoslavije. Ljudje so se razdelili po narodnostih in Srbi so naredili čistko. Dokler so bile na Kosovu enote JLA, je bolnišnica dobivala sanitetni material tudi iz skladišč vojašnic, ko so vojaki odšli, pa je postajalo pomanjkanje zdravil in tudi medicinskega osebja neznosno. Zaradi izrednih razmer je sestra Miriam po skoraj tridesetih letih zdravniškega dela, takrat že primarijka bolnišnice, morala dobesedno zbežati od tam. Kasneje v Sloveniji ji to delo sploh ni bilo uradno priznano, saj zaradi nekega novega zakona, ki ga je zamudila za nekaj dni, še danes ni upravičena do pokojnine, temveč dobiva le 300 evrov socialne pomoči. A v smehu doda, da denarja ne potrebuje. Izvedela pa je še to, da so po koncu bratomorne srbsko-kosovske vojne v Peći uničili »njeno« bolnišnico in raznesli vso dokumentacijo, in to prebivalci sami zaradi medsebojnih obračunavanj. To jo je močno užalostilo. Albanija, njena Afrika Takrat 70 let stara prim. Miriam Praprotnik je svoje nadrejene v samostanu zaprosila, da ji dovolijo življenjsko pot in človekoljubno delo nadaljevati med potrebnimi bolniki v Albaniji. Marca 1992 se je po 26-urni vožnji z ladjo iz Trsta ob spremstvu mlade sestre pripeljala v Drač, največje albansko pristanišče. Skoraj dvajset let je živela tam, pa je videla, da se v teh letih kapitalizma tam ni razvilo nič drugega razen korupcije in da ljudje žive veliko revneje kot prej v starem sistemu. Albanija je bila znana kot najbolj komunistična država v Evropi, kjer so vsa leta po drugi svetovni vojni poznali taborišča in krematorije. V njih je bilo med drugimi zaprtih tudi veliko katoliških duhovnikov in samo pet jih je preživelo vsa mučenja; eden med njimi je bil v ječi kar 40 let! Sestra Miriam je dve leti delala na polikliniki v Draču. V deželo je prišla, ko je bila ta že postkomunistična, danes pa je neoliberalistična z vsemi slabostmi: uničenim gospodarstvom, socialo, večina prebivalcev – razen peščice bogatašev – živi slabše kot prej. Leta 1992 tam skorajda ni bilo moč živeti, saj ni bilo nikjer nobene trgovine, zato so častne sestre dve leti živele le od pomoči italijanskega in tudi slovenskega Karitasa. Tamkajšnja skupnost usmiljenih sester danes s pomočjo dobrotnikov iz Slovenije (Karitas), Avstrije in Nemčije skrbi za najrevnejše. To so upokojenci, otroci in mladostniki iz nepopisno revnih družin. Upokojenci (preračunano imajo od 30 do 40 evrov pokojnine) prejemajo v lekarni, ki jo vodijo usmiljenke, zdravila na zdravniške recepte brezplačno. Otroci in mladostniki iz revnih družin morejo s to pomočjo obiskovati šolo, študirati in doseči svoj življenjski poklic. In kakšne so zdravstvene razmere v Albaniji? Po bolnišnicah je stanje katastrofalno! Zdravstvo in sociala ne delujeta. Za zdravljenje rakavih in psihiatričnih bolnikov država ne da denarja, vse morajo plačati sami, ali pa se ne morejo zdraviti. V bolnišnicah sploh nimajo kuhinje in bolnikom svojci prinašajo hrano; kdor nima nikogar, je lačen. Sestra Miriam zato po Sloveniji in po vsej Evropi nabira prostovoljne prispevke, denar in zdravila za albanske bolnike. Med dvanajstimi sestrami usmiljenkami v Draču je bila samo ona Slovenka, druge so Albanke. Čisto jasno je, da se je morala naučiti tudi albanskega jezika. V Albaniji dejansko vladajo grozljive razmere, ki si jih svet ne more niti zamisliti. To so dejansko njeni »gobavci«!!! Sestra Miriam še danes iz Albanije dobiva ogromno pošte, od sodelavcev in od bolnikov. Sprašujejo jo, kdaj se bo vrnila mednje, saj je leta 2011 odšla na hitro, brez poslavljanja, ker je morala iti iskat zdravja v domovino. V Slovenijo je prišla na operacijo kolena. Zaradi težke pooperativne pljučne embolije so trajne posledice tako hude, da se ne more več vrniti v svoj »afriški« misijon. Izjemno notranjo moč je črpala iz volje, zvestobe veri, Kristusu in evharistiji. Nikoli ni nehala moliti in prepričana je, da je zato tudi imela blagoslov. Ima rada ljudi; vse ljudi. Za vse to se mora zahvaliti svoji mami, čudoviti ženski. Koliko pomeni domača vzgoja; česar otrok ne dobi v družini, ne bo dobil nikjer več! Vedno so jo vsi lepo sprejeli. Tudi nikoli ni delala nobenih razlik, ne rasnih ne verskih in ne političnih. Zato so jo imeli tudi vsi radi. Sestra Miriam danes živi med svojimi sosestrami v Domu sester usmiljenk v Šentjakobu ob Savi in čaka, kdaj bo prišla starost – a njeno današnje stanje in početje je še daleč od starosti. Po srcu je še vedno mlada in polna življenja! Naša mati Terezija, naš Pedro Opeka Sestro Miriam v Evropi poznajo bolje kot doma. Dobila je vrsto uglednih priznanj, ostaja pa skromna, kot je bila vse svoje življenje. Leta 2008, ko je bila še v Albaniji, je bila predlagana za Slovenko leta. Papež Janez Pavel II. ji je dodelil najvišje cerkveno odličje – odličje sv. Cirila in Metoda, občina Naklo pa priznanje častne občanke. Predsednica društva prof. dr. Damjana Furlan Hrabar jo je primerjala z misijonarjem Pedrom Opeko, ki opravlja dobrodelno delo na Madagaskarju, in izrazila upanje, da bo človeštvo prav zaradi tako izjemnih ljudi preživelo. Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec pa je ob koncu pogovora o prim. Miriam Praprotnik dejala, da je s svojo dobroto velik ambasador miru in spoštovanja. »Občudujemo vaše delo, zapisano bo z velikimi zlatimi črkami v slovensko zgodovino! Izjemno smo ponosni na veliko delo, ki ste ga opravili, in na vso izjemnost vaše osebnosti, zato vas bomo predlagali za častno članico Slovenskega zdravniškega društva!« Ob tem ji je izročila najnovejšo knjigo Prvi učitelji popolne Medicinske fakultete v Ljubljani po letu 1945 in ji zaželela predvsem veliko zdravja. Ob zaključku se je s. Miriam za vse zahvalila in preprosto ter zadovoljno dejala, da je bil današnji dan njen najsrečnejši dan v tem letu. Mi pa končajmo z besedami Hipokrata, da je samo dober človek lahko dober zdravnik. In dobrote je imela  s. Miriam v sebi v izobilju!